Paradižnik: afrodiziak, strup ali zdravilo?

Kaja Kramar

01 Jul, 2019

Pred nami so vroči poletni dnevi, zato je paradižnik odlična izbira za osvežilno solato, prilogo ali pa juho. Pa veste, da je moralo Ameriško vrhovno sodišče rešiti dilemo, ali je paradižnik sadež ali je zelenjava? In da je paradižnik veljal celo za strupenega? Razlog za to je neverjeten.

Vir slike: Pixabay

Prvi paradižniki naj bi izhajali iz Andov, še najbolj verjetno iz območja, kjer danes stoji država Peru, kasneje so jih španski osvajalci pripeljali tudi v Evropo. Prebivalci Južne in Srednje Amerike so paradižnik uživali brez zadržkov, njegova semena so v tistem času veljala za afrodiziak.

Večina ljudi misli, da paradižnik izhaja iz Italije, vendar je to mišljenje zmotno. Z Italijo ga najverjetneje povezujemo zaradi tega, ker je postal popularen zaradi uporabe na pici, ki je tipična italijanska jed.

Do leta 1800 je paradižnik veljal za strupenega.

Paradižnik so že 700 let pred našim štetjem gojili Azteki, okrog leta 1500 je prišel tudi v Evropo. Evropejci so sprva mislili, da je strupen, saj so v tistem času premožnejši ljudje jedli s svinčenih krožnikov. Ko je svinec reagiral s paradižnikovo kislino, je ob zaužitju povzročil zastrupitev in celo smrt. Revnejši ljudje teh težav niso imeli, saj so jedli z lesenih krožnikov ali celo brez njih. Vse do leta 1800 je tako paradižnik veljal za jed revnejših slojev.

Paradižnik – sadje ali zelenjava?

Danes se o paradižniku velikokrat sprašujemo ali gre za sadje ali zelenjavo. Velja celo humoren rek: »pametni ljudje vedo, da je paradižnik sadje, modri pa ga ne dajo v sadno solato«.

Dilema ali je paradižnik sadje ali zelenjava ima zgodovinsko osnovo, saj je bil v preteklosti paradižnik res klasificiran kot sadje, z namenom izogibanju obdavčitve pri uvozu. Tudi botanično se paradižnik uvršča med sadje, vendar je leta 1893 Ameriško vrhovno sodišče odločilo, da gre za zelenjavo. Razlog za to je bil, da se ga uživa kot glavno jed ali prilogo k jedi in ne kot sadje, ki ga običajno uživamo kot posladek.

Na račun videza so žrtvovali njegov okus.

Seveda je vso zelenjavo in sadje, ki ga uporabljamo v prehrani, najbolje pridelati doma ali kupiti iz ekološke lokalne pridelave. K temu botruje več razlogov. Moderni načini vzgajanja paradižnika so pripeljali do tega, da so sadeži na videz veliki, rdeči in mamljivi ter trpežni za transport. Tudi sadike so danes v primerjavi s prej zelo odporne na bolezni. Na račun vsega tega pa se je okus paradižnika bistveno zmanjšal in poslabšal.

Znanstveniki danes iščejo načine, kako paradižniku vrniti okus, ki so ga žrtvovali za izgled. To je še eno alarmno opozorilo, da je najbolje zaupati paradižniku, ki ga pridelamo doma ali paradižnik kupiti od lokalnega kmeta ter zanj odšteti kakšen evro več. S tem v telo ne bomo vnašali strupenih kemikalij in škodovali okolju.

To, da je paradižnik zelenjava je moralo presoditi kar Ameriško vrhovno sodišče. Paradižnik je botanično sadež.

Zdravilen je zaradi likopena.

Kot večina povrtnin tudi paradižnik vsebuje mnogo vode, približno 94 %, poleg vode vsebuje tudi približno 1 % beljakovin, 0,3 % maščob in 4 % ogljikovih hidratov. V paradižniku je veliko vitaminov A in C ter mineralov v sledeh. Še posebej je bogat s kalcijem, magnezijem in železom.

Zaradi snovi likopen, ima paradižnik značilno rdečo barvo. Znanstveniki so ugotovili povezavo med likopenom in preprečevanjem različnih vrst raka, predvsem raka prostate. Ima tudi pozitivnen učinek na vid, preprečuje nevrološka neravnovesja in degenerativne bolezni. Likopen naj bi najbolje učinkoval kadar zaužijemo kuhan paradižnik. Moramo pa vedeti, da se na račun kuhanja izgublja vitamin C. Torej, če želimo s paradižnikom vnesti več vitamina C, ga je najbolje uživati surovega.

Gazpacho – juha, ki se ne kuha.

Pred nami so vroči poletni dnevi, zato je paradižnik odlična izbira za osvežilno solato, prilogo ali pa juho. V poletnih mesecih ga sama najraje uživam v obliki osvežilne surove juhe, ki se imenuje gazpacho.

Gazpacho izvira iz Andaluzije in je še danes zelo pogosta jed v Španiji in na Portugalskem. Z gazpachem so se nekoč okrepčali kmetje in pastirji v vročih poletnih dneh. Na začetkih so bile glavne sestavine takšne juhe le kis, olivno olje, sol in star kruh. Kasneje so ji začeli dodajati še ostale sestavine. Ker se je juha uživala surova, so jo nekoč imenovali kar tekoča solata.

Gazpacho je osvežilna, a okrepčilna poletna jed.

Vir slike: Pixabay

Danes gazpacho poznamo kot juho iz surove zelenjave, katere glavne sestavine so paradižnik, kumara in paprika. Za okusen gazpacho so potrebni okusni, sladki paradižniki. Tisti iz trgovine običajno ne prinesejo veliko užitka, zato jih kupimo raje od lokalnega kmeta ali naberemo na svojem vrtu, če ga imamo. Pomembno je tudi, da gazpacho, ko je narejen, pustimo vsaj 2 uri počivati v hladilniku, da se okusi do konca razvijejo in pomešajo. Gazpacho je veganska jed, brez glutena in je bogat s C vitaminom.

Sestavine, ki jih potrebujemo so:

4 veliki zreli paradižniki
1 kumarica
1 majhna rdeča čebula
2 žlici balzamičnega kisa
1 žlica olivnega olja
2 stroka česna
nekaj listov bazilike
ščep soli
ščep popra

Paradižnikom odrežemo peclje ter jim na dnu zarežemo križce, zaradi katerih jih bomo kasneje lažje olupili. Zavremo vodo in jih potopimo vanjo za približno 30 sekund, da začne lupina pokati. Paradižnike nato preložimo v hladno vodo ter jim z rokami olupimo lupino.

Olupljene paradižnike, kumaro, papriko, česen in čebulo zrežemo na drobne koščke ter začinimo s kisom, oljem, soljo in poprom. Vse sestavine dobro premešamo. Če želimo lahko polovico mešanice ali celotno mešanico zmiksamo s paličnim mešalnikom, to je stvar osebnega okusa. Sama gazpacho najraje pustim kar v drobnih koščkih, brez kakršnega koli miksanja.

Pripravljen gazpacho vsaj dve uri ohlajamo v hladilniku, na koncu pa ga okrasimo z nekaj listi bazilike ali drugega zelenja. K pripravljeni osvežilni juhici se odlično poda tudi rezina suhega kruha.